MICHEL HOUELLEBECQ: OSNOVNI DELCI

« trenutka, ko jo je odkril, a v svoji obsesiji najde le malo užitka.

Nekje na pol poti se Bruno celo poroči, in rodi se mu sin.

Kmalu sledi lo čitev, sin odraš ča in z letipostaja Brunu tuj.

Ta čas Michel vztraja v svojem samotarskem življenju.Za trenutek se zdi, da bosta junaka našla rešitev v ljubezni.

V Michelovo življenje se vrne Anabelle, ljubezen iz otroških let, s katero doživi nekaj sre čnih trenutkov.Tudi Bruno sre ča primerno družico, Christiane, s katero obiskujeta »swingerske« zabave.

Vendar tako Anabelle kot Christiane nazadnje kon čata tragi čno.Po neštetih udarcih usode in hudih razo čaranjih, Bruno za čne izgubljati razum in preživi preostanek življenja v psihiatri čnih bolnišnicah.

Medtem sledimo Michelovivrnitvi v službo.

Sledi epilog, ki nam razkrije, kaj vse se je zgodilo zatem.

Svet se je razvijal, bolje re čeno spreminjal, na podlagi Michelovih znanstveni dognanj.Znajdemo se v nekakšni (anti)utopiji, kjer so kloni nadomestili ljudi: »Od starega rodu je ostalo le nekaj človeških bitij, zlasti v predelih, ki so dolgo časa ostali pod vplivom tradicionalnih verskih doktrin.

Njihov odstotekrazmnoževanja iz leta v leto pada, in trenutno se zdi, da je njiovo izumiranje neizbežno.

V nasprotju z vsemi pesimisti čnimi napovedmi to izumiranje poteka mirno,kljub nekaterim posameznim nasilnim dejanjem, katerih število se nenehno manjša.

Presene čeni smo, ko opazujemo, s kakšno milino, ravnodušjem in mordaskrivnim olajšanjem so človeška bitja privolila v svoje lastno izginotje.« (Houellebecq Osnovni 298). Houellebecq in »fin de siècle« Mit o »fin de siècle« (v francoš čini besedna zveza pomeni »konec stoletja«, s čimer ozna čujejo dekadenco in celotno podro čje naturalizma ter nove romantike), jenastal med leti 1880 in 1900.

Mnogi ljduje tega obdobja so živeli tako, kot bi se res bližali nesre čnemu in neizbežnemu koncu sveta.

Dajejo nam vtis, kot bi ne imelinikakršne prihodnosti ve č, kot da le še drsijo proti bližajo čem se koncu.

Bolj se stoletje izteka, mo čnejši ob čutek propada imamo.

Izraz »fin de siècle«, ki se je kajhitro prijel, tako ozna čuje ob čutek tesnobe, ki se poraja ob rojstvu nove ere.

Takšno stanje duha je črpalo navdih tako iz del skladatelja Wagnerja kot iz del filozofaSchopenhauerja, katerega doktirana si je pridobivala zmeraj ve č ob čudovalcev.

K temu je treba dodati še sprijenost, ki je rastla po francoskem porazu v nemško-francoski vojni, 1870.

Guy Ducrey, profesor primerjalne književnosti, v svoji analizi romanov tega obdobja meni, da, podobno kot na drugih podro čjih, tudi napodro čju književnosti tega obdobja prevladuje pogled, ki se je porodil iz ob čutja utrujenosti in krize starajo če se civilizacije.Huysmans je v svojem romanu Lá-Bas zapisal: »les queues de siècle se ressembent.

Toutes vacillent(biti nezanesljiv) et sont troubles.

Alors que le matérialisme sévit,la magie se lève.

Ce phénomène réapparaît, tous les cent ans«(Huysmans Lá-Bas 290).

Je imel prav? Analiza njegovih del, del njegovih sodobnikov ter delfrancoskih avtorjev s konca 20.

stoletje, med drugimi tudi Houellebecqua in njegovega kolega Frédérica Beigbedera, bi nam to lahko potrdile.

V romanih omenjenihavtorjev najdemo skupne teme, kot so razpad družbe, nevroze, čaš čenje morbidnega in spolne iztirjenosti.

Vendar se nam kaj hitro postavi vprašanje, ali se naslednikidekadence 19.

stoletja, iz omenjene morda zgolj nor čujejo?A Houellebecq in Beigbeder nista edina sodobna francoska pisatelja, ki objavljata dela, katerih tematika izhaja iz apokalipti čne vizije.

Pascal Bruckner, francoskipisatelj in filozof, je v svojem eseju o prisilni sre či, ki nosi naslov Nenehna vzi čenost, izrazil svoje mnenje o naši dobi, ki piše nenavadno zgodbo, zgodbo o družbi, kije do skrajnosti vdana hedonizmu, in v kateri nazadnje vse postane mu čno in mote če.Kot smo že omenili, je na duhovnem podro ču 19.

stoletja mo č zaznati ob čutek fizi čne in moralne potol čenosti, obenem pa to stoletje ozna čuje izrazit napredek vznanosti in industriji.

Drug za drugim si sledijo izumi, ki bodo človeku spremenili življenje (telegraf, telefon, elektrika, pisalni stroj, javni prevoz itd.).

Hkrati znapredkom pa se pojavi tudi sovražnost do vere vanj.

Avtorji obdobja dekadence si želijo, da bi čas prevrteli nazaj, želijo si proti toku, prav kot glavni likHuysmansovega romana, ki nosti isti naslov.

Esseintes, si želi ubežati sodobnemu svetu, katerega bolj ali manj sovraži.

Družba v kateri se je znašel junak romanaProti toku, je družba pomehkužencev in cinikov, ki jih zanimajo le še denar, spolnost in mo č.

Sto let pred Houellebecqom je junak Huysmansovega najbolj znanegadela besnel nad »amerikanizirujo čo se« družbo.Kot vidimo so protagonisti romanov »fin de siècle« samotarji, ki trpijo zaradi svoje lucidne nagnjenosti k analiziranju sveta okoli sebe.

Prav ta sposobnostanaliziranja je eden glavnih vzrokov dekadence.

Dekadentni junak brez prestanka analizira vse okrog sebe.

Na obzorju ne vidi nikakršnega upanja ve č, njegovoživljenje zapoljnjuje zgolj še zavedanje lastnega propada.Naši junaki konca stoletja, gojijo posebno sovražtvo do svoje sodobnosti, do vsega modernega, in prav takšen je tipi čen Houellebecqov junak.

V njegovih romanihnajdemo misel o civilizaciji, katero je v propad pahnila iz črpanost.V romanu Osnovni delci je Michel lik, ki je nagnjen k neprestanemu analiziranju.

Za premišljevanje si je vzel kar celo leto dopusta, in se odmaknil v samoto.

Micelpreživlja dneve popolnoma sam, zaprt v svoji garsonjeri.

Edini premik iz stanovanja predstavlja obisk lokalnega supermarketa Monoprixa.»Njegova ravnodušnost ga je potisnila na rob vseh dogajanj, na rob življenja in vsega, kar ga je le površno oplazilo; zadovoljil se je s tem, da je bil zvest potrošnikMonoprixa v svojem okrožju in da je koordiniral raziskave molekularne biologije.« (Houellebecq Osnovni 224).Michela mu či, podobno kot ve čino Houellebecquovih junakov, ob čutek lo čenosti od preostanka sveta.

Kot bi med njim in svetom obstajala čustvena pregrada, ki najbi bila namenjena varovanju njegovega jaza, dejansko pa je vir strašljive morbidnosti.

Michel se, prav tako kot njegov polbrat Bruno utaplja v depresiji, katero obazdravita z avtodestruktivnim obnašanjem.

Čim bolj se uni čujeta, tem bolj naraš ča njun odpor do sveta.

Houellebecq tako deli s svojim predodnikom Huysmansomob čutenje globokega nihilizma.

Njegova obsodba sodobnega sveta je vsaj tako radikalna kot Huysmansova izpred stotih let.

Ravno ta obup posameznika, hkateremu je treba prišteti kolektivno krizo, uvrš ča Houellebecqovo delo v literaturo konca stoletja.Pri avtorjih obeh »fin de siècle«, najdemo kritiko napredka, samozadovoljnega meš čanstva in demokracije, vendar so se tem v 20.

stoletju pridružile še kritika spolnesvobode, feminizma in individualizma.

Houellebecq se ves čas znaša predvsem nad liberalizmom v spolnosti.

Pisatelj se ima za nasprotnika gibanja generacije '68.Prepri čan je, da zahod drvi v propad zaradi izgube tradicionalnih vrednot.

Po njegovem mnenju se je francoska družba za čela potapljati v moralno in družbenodekadenco že konec petdesetih let 20.

Stoletja.

Isto časno se širi trga zapeljevanja, razpade tradicionalni zakonska skupnost, izginjajo judovsko-krš čanske vrednote,zahod pri čne častiti mladost in individualno svobodo.

Posameznik je tako po časi postal del prostega trga.A konec 20.stoletja varen odmik v samoto ni ve č mogo č.

Junaka Osnovnih delcev nazorno prikazujeta, kakšen pobeg pred nevše čno stvarnostjo ima na razpolagoč lovek na pragu novega tiso čletja.

Bruno najde zato čiš če v psihiatri čni ustanovi, medtem ko Michel izgine neznano kam, najverjetneje stori samomor.

Plehkarealnost pri nobenem izmed likov ne sproži nikakršne idealisti čne reakcije.

Pripovedovalec Osnovnih delcev si želi vrnitve k tradicionalnim normam in vrednotam:ženske za štedilnik, vrnitev družinskega življenja in vere kot temeljnih kamnov družbe.

Ob tem pripovedovalec verjame, da svet lahko najde rešitev le v znanosti intehniki, katerih cilj bo izboljšaanje človeške vrste.

Evgenika je še edini izhod za umirajo čo družbo.

Avtor Osnovnih delcev se nam torej kaže kot reakcionar, ki sespogleduje z znanstveno fantastiko.Michel Houellebecq nas vabi na ogled spektakla konca sveta.

Podobno po čne tudi njegov sodobnik Beigbedaire.

Brez olepšavanja nam želita prikazati stanje vkaterem se je znašla sodobna družba.

Avtorja secirata kapitalizem, potrošništvo, individualizem in seksualno svobodnjaštvo.

Svet se je znašel pred razpadom in tikpred dokon čnim razsutjem.

Huysmansov junak Esseintes je videl nasprotnike v barbarih, ki jih je imenoval amerikaniziranci, katerih glavna zna čilnost je odtujitevod estetike.V obravnavanem romanu je edini pobeg iz realnosti, pobeg v znanstveno fantastiko.

Na koncu romana nam Michel svetuje iskanje rešitve v napredujo čih znanostih.Junak zagovarja stvaritev nove vrste, ponuja nam apologijo evgenike.

V vsakem primeru se roman kon ča s porazom človeštva. Kult morbidnega v delu Michela Houellebecqa V delih Michela Houellebecqa zaznamo dobro mero perverznosti, ki povezuje spolnost z nasiljem.

Protagonisti Osnovnih delcev ravnodušno sprejemajo življenje vprimežu agresije.

Takšne so Michelove sanje:»Sanjal je o orjaških smetnjakih, napolnjenih s filtri za kavo, ravioli v omaki in razkosanimi spolnimi organi« (Houellebecq Osnovni 15).. »